Ringa, ringa raja…

…veseli december k nam prihaja. Prinesel bo darila in mnogo razvedrila.

Vse je že v veselem pričakovanju. Zime. Lučk. Daril. Novega leta. Prve snežinke so že padle in naznanile začetek zime. Narava se je že pokrila z odejico in ponekod že pridno počiva. Nas pa zebe in se nenehno pritožujemo, kako nam nič ni všeč. Odmetavati moramo sneg. Čistiti avtomobile. Hoditi nekaj minut prej v službo. Nase navleči nekaj kilogramov več oblačil. Iz omare vleči težke nerodne zimske čevlje. Doma pa kuriti, ali drago plačevati ogrevanje. To so zimske tegobe. Mislim, da se tega iz leta v leto ne navadimo. Kaj pa zimske radosti? Smučanje je drago. Pa kaj potem. Tudi daljši sprehod po zasneženi naravi je lahko užitek. Res, da je hladno. Če se primerno oblečemo in obujemo pa resnično lahko uživamo. Debele bunde nas omejujejo v gibanju. Raje oblecimo nekaj plasti oblačil in vmesni zrak bo zelo dober izolator. Za primer: spodnja majica, majica s kratkimi rokavi, tanek pulover, srajca, topel pulover in verjetno bo že skoraj dovolj. Lahko dodamo le še površnik ali vetrovko. Prav tako lahko v navadne škornje obujemo tri pare nogavic, tanjše, navadne in zimske. Ali pa v čevlje in se zaščitimo še z prevleko za čez(gamaše). Šal in rokavice prav tako pripomorejo h toploti pozimi. Tudi rokavice je fajn, če nataknemo na roke vsaj dvoje. Tanjše spodnje in volnene povrh. Sedaj pa samo ven in se spomnimo našega otroštva. Pa kaj, če bomo mokri, ko se bomo obmetavali s sneženimi kepami, valili kupe snega za snežake, delali angelčke v snegu, igluje. Ne ozirajte se na okolico in v popolnosti uživajte zimske radosti. Posebno starši z otroki. Mi smo se par dni nazaj kepali zgodaj zjutraj med čiščenjem avtomobila. Moj mož, sosed in jaz. Pa nimamo več dvajset let.

veseli december muca

Prvega decembra so vsi drli v Ljubljano »na lučke«. Prižig praznične razsvetljave je v Ljubljani že tradicija. Žal se to dogaja iz leta v leto prej. Tako se jih do božiča že vsi naveličamo, čeprav je ravno božič čar luči. Tudi v domovih jih prižigajo že prej. Redke so še družine, ki krasijo božično drevo na božični večer. V tretji osebi pišem namerno, ker naša družina že nekaj let ne krasi božičnega drevesca in prižiga lučk. Nam pomeni božič nekaj povsem drugega. Globljega. Pa ne religiozno. Mi svoje lučke nosimo s sabo okoli. V družbi smo veselo razpoloženi. S slabim vedenjem ne kvarimo vzdušja. Kajti ni hujšega, kot družinski prepir med božično večerjo. Naj sveti še toliko lučk, nastane tema. Duhovna tema. Tako je, kljub vsem decembrskim lučkam, v marsikaterem srcu tema. Ti ljudje ne potrebujejo decembra za prižig luči, ti ljudje potrebujejo nas, da jim pokažemo pot iz teme. Poiščimo jih in jim v prazničnem času polepšajmo dneve. Opustimo nakupovanja. Pojdimo raje do ljudi, ki nas potrebujejo. Veseli nas bodo. Pa čeprav bomo prišli praznih rok, a z vedrim srcem. Tisti, ki imamo čas in znanje, pa le vzemimo s sabo košček peciva ali kakšno drugo preprosto domačo specialiteto. Tako bo sijala večna luč. Verjemite, da bodo tudi otroci bolj veseli naših vragolij na snegu, kot vsakega darila. Podarimo jim čas in sebe. Denar pa zapravimo v najbližji slaščičarni ali kavarni za obilno vročo čokolado s sladoledom in smetano. Ceneje in manj stresno je.

Prihaja novo leto. Praznovanja. Penina. Ognjemeti. Novoletne zaobljube. Naj bo novo leto začetek nečesa novega. »Baby steps,« mi je nekoč rekel moj trener, ko sem začela z vadbo. Vsake stvari se lotimo preudarno in s kratkimi natančnimi koraki. Uspeh ne bo izostal. Tudi jaz sem sedaj v top formi, čeprav sem bila na začetku čisto izčrpana od slabega življenja. Veselimo se vsakega, tudi najmanjšega, napredka. Praznujmo vsak dan. Konec koncev smo se zbudili. Marsikdo se ne. Pred leti je umrl družinski prijatelj. Niti Abrahama ni srečal. Z ženo sta preživela čudovit božični večer. Spila kakšno pivo več, kot ponavadi. Legla k počitku. Zjutraj, na božično jutro, je prijateljica vstala prva in odšla v kuhinjo kuhat kavo. Ko je bila kava na mizi, je poklicala moža. Ni se odzval. Odšla je v spalnico, ga potresla… ni ga zbudila.