Če bom preživela to noč, bom preživela vse

V težkih obdobjih svojega življenja sem se velikokrat spraševala: Zakaj ravno jaz? Zakaj se to meni dogaja?

Prvič sem se vprašala Zakaj prav jaz? in Zakaj se to dogaja meni?, ko sem bila v prvem razredu osnovne šole in sem imela zaradi zdravstvenih težav, ki so posledica poškodbe glave ob rojstvu, izrazite težave z ravnotežjem in sem bila posledično bolj »štorasta« kot drugi, ki so se mi zato velikokrat posmehovali in me žalili.

Poleg tega sem »vrtela« z glavo levo in desno. Otroci so me zmerjali z mešalcem, vrtiljakom. Zaradi tega sem veliko noči prejokala in se spraševala, zakaj jaz? Zakaj se to dogaja prav meni?

V srednji šoli sem se zaradi kompleksa manjvrednosti prenajedala s sladkarijami, najraje pa sem imela čokolado. Temu je sledila prekomerna telesna teža. Ker sem se v svojem telesu počutila neprijetno, sem se oblačila v široke puloverje in hlače. Tudi v tem obdobju sem se spraševala, zakaj prav jaz? Zakaj se to dogaja meni?

Po končani srednji šoli se mi je zaradi napora ob delu in študiju ob delu zdravstveno stanje tako poslabšalo, da sem izgubila službo, prijatelje in vse, za kar sem mislila, da je smisel mojega življenja. Imela sem tako hude glavobole, da sem neko noč zapisala na listek. »Če bom preživela to noč, bom preživela vse.« In seveda je spet odzvanjalo v meni Zakaj jaz? Zakaj se to dogaja ravno meni?

Čeprav takrat še nisem verovala, sem spraševala tudi Boga zakaj prav jaz? Celo zdravniki so dvignili roke in mi predpisovali le tablete proti bolečinam. Spoznala sem, da mi nihče ne more pomagati, da sta bolečina in obup moja, zato sem rotila Boga če obstaja, naj mi pomaga. In takrat sem dobila voljo, se postavila na noge in šlo mi je veliko bolje.

Nekako sem dobila službo, vendar v njej nisem bila uspešna, saj me takšno delo ni veselilo. Poleg tega sem kljub dokaj visoki izobrazbi delala dela, ki niso bila primerna moji izobrazbi, včasih pa so presegala tudi moje fizične sposobnosti, za svoje delo pa sem dobila minimalno plačo. Ker imam status invalida, sem se tolažila, naj bom srečna, da imam vsaj službo. Vendar je bilo boleče, da sem morala zaradi statusa invalida pristati na vse. In ponovno sem se spraševala Zakaj jaz?

Ob vseh teh dogodkih se je napolnil moj »kozarec« gneva, bolečine, padcev, ponižanj, neuspehov… Bila sem čisto obupana in takrat sem si rekla, dovolj! Tega si ne dovolim več! Zaslužim si več. Želim več. Počasi sem se s prebiranjem knjig, s pozitivnim razmišljanjem, s ponavljanjem pozitivnih afirmacij, z meditacijo…, z vsem, kar mi je v tistem času dvigovalo vibracijo in za kar sem menila, da mi lahko pomaga, uspela postaviti na noge in korak za korakom slediti svojemu srcu, sanjam in željam, ne glede na odzive okolice. Sprememba se ni zgodila čez noč, sebe spreminjam že 23 let, vmes sem še nekajkrat padla, ampak sem se ponovno dvignila in krenila dalje. Vedno sem začela znova, ker sem si tisto najtežjo noč, ko nisem videla rešitve in so bile bolečine tako hude, da sem želela umreti, napisala na listek: če bom preživela to noč, bom preživela vse. Te zapisane besede mi vlivajo moč, da se ne predam.

V hudih časih me je krepilo vodilo, da skozi trpljenje rastem.

Končno sem imela dovolj lekcij, ki so prihajale skozi trpljenje. V nekem trenutku sem se odločila, da imam trpljenja dovolj. Odločila sem se za radost, ljubezen in čarobnost življenja. Tudi težave danes rešujem z lahkotnostjo, brez pretiranih skrbi in zagrenjenosti. Koliko nepomembnih skrbi sem nosila v glavi, koliko strahov je bivalo v mojih mislih. Tudi danes nastopijo problemčki in težave, ampak jih zelo hitro spremenim v priložnosti, izzive in rešitve in ne tavam v jezi, žalosti in obupu.

Ob sprejeti odločitvi sem v službi dala odpoved in danes sledim svojim sanjam in se ne obremenjujem z mislimi, kaj bo rekla okolica. Ne sledim več željam in prepričanjem okolice, mojih staršev, prijateljev … Živim življenje po svojih željah, prepričanjih in zmožnostih. Z božjo pomočjo živim življenje, ki mi ga narekuje moje srce. Danes govorim o svojem življenju brez zadrege. Vem, da se vse zgodi z namenom v moje dobro in tudi v dobro drugih, saj se danes že zavedam, da smo vsi povezani. S svojim znanjem in z življenjskimi izkušnjami želim pomagati ljudem, ki iščejo pot iz stiske, in jim s svojim življenjem dokazujem, da je mogoče doseči vse, po čemer hrepenimo.

Danes sem srečna ženska. Sem oseba, ki se ljubi in sprejema, takšno kot sem, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, ki jih znam spreminjati v svoje prednosti. Prav tako se še bolj zavedam svojih dobrih lastnostih.

Danes me mnogi doživljajo kot uspešno, nasmejano, srečno, samozavestno žensko. Veliko ljudi mi reče: Ja, tebi je lahko, vse ti uspe. Samo nasmehnem se in rečem: Ne poznaš bridkega obdobja mojega življenja, skozi katerega sem tako zrastla, da sem danes takšna, kot sem.

Ne vedo za moje bolečine, prejokane noči, prestane operacije. Ne vedo, da na sebi delam že več kot dvajset let. Ne vedo, da sem slabe izkušnje sproti spreminjala v nekaj dobrega, tako da sem se iz njih nekaj naučila. Ne vedo, da sem ljudem, ki so me prizadeli, odpustila in se spraševala, kaj se moram iz te izkušnje naučiti. Ne vedo, da je bilo to v tistem trenutku zelo težko, vendar sem v vsakem dejanju, v vseh ljudeh skušala poiskati dobro. In takrat sem lahko postala resnična izpolnjena jaz.

Ker želim povedati ljudem, da se je mogoče z dna povzpeti najviše v življenje, pišem knjigo, kjer so podrobno opisane metode, ki so meni pomagale, da sem svoje slabosti spremenila v dragulje svojega življenja. Prav tako pa že svetujem tistim, ki iščejo pot iz svojih težav in tegob.

Po mnogih letih se ne sprašujem več Zakaj jaz? Zakaj se to dogaja meni?, ker odgovor vem.

Zato, ker sem se sprejela takšno, kot sem. Sprejela sem svoje zdravstveno stanje in se mu prilagodila. Spoznala sem, kdo sem. Spoznala sem, da sem čudovita oseba, da sem lahko oseba, ki sledi svojim sanjam, da sem lahko srečna, ne glede na dogodke in odzive iz okolice. Našla sem svoj notranji mir, svobodo in spoznanje, da je življenje čudovito, le sprejeti ga moraš.

Oprostila sem vsem ljudem, za katere sem v določenih trenutkih občutila, da so mi delali krivico ali me poniževali. Hvaležna sem jim, da so bili del mojega življenja. Vem, da so v tistem trenutku delovali, kakor so najbolje znali.

Najpomembnejša odločitev v mojem življenju je zavedanje, da si zaslužim več. In to več tudi živim.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja