Ena takšna, navijaška

Nedelja popoldne. Rezervirana za fuzbal. Svetovno prvenstvo v nogometu Moskva 2018. S prijatelji smo se dogovorili za skupen ogled tekme pri enem od njih. Vsak je prinesel malo pijače in prigrizke. Brez piva in pizze pač ne gre. Na steni plazma, mi pa po celi sobi. Kavč. Fotelji. Tla. Vse prav pride. V sede. Stoje. Leže. Vse kar gre. Na stadionu Ložniki v Moskvi se bosta pomerili ekipi Francije in Hrvaške. Začetek. Kapetana ekip žrebata žogo. Tekma se prične. Še zadnje dejanje najbolj pomembnega dogodka najbolj nesmiselnega športa, če odmisliš močno povezanost igralcev. Nesmiseln šport v opisu: » 22 norcev se podi za žogo. Ko pridejo do nje, jo pa brcajo. Le kaj jim je naredila?« Ampak mi vneto spremljamo vsako tako brco. V 8. minuti 1. kot za hrvaške nogometaše. V 11. minuti pa prva priložnost za gol. Močna francoska obramba jim to prepreči. Takih priložnosti je bilo v prvem polčasu še kar nekaj. V 17. minuti pa prvi napad francozov in gol. Oziroma kar avtogol, ker se je eden hrvaških igralcev dotaknil žoge z glavo, medtem, ko je le ta letela proti golu. Vratar pa povsem nemočen. V 27. minuti pade prvi rumeni karton francoskemu igralcu. Prosti strel za Hrvaško in gol. V sobi enoglasno zakričimo. Dobro, da imajo razumevajoče sosede. Drli smo se kot srake. In konzerva piva je bila v momentu prazna. Igra teče dalje. Pri enem napadov se žoga dotakne roke hrvaškega igralca. Da bo vse jasno, se glavni sodnik odloči za ogled videoposnetka iz več zornih kotov. Igranje z roko je potrjeno in sledi najhujša kazen. Enajstmetrovka. Nepremično sedimo in dobesedno bulimo. Bo ali ne bo. In zadetek. 2:1 za Francoze. Tekma se nadaljuje. Zelo napete zadnje minute. Mi pa se presedamo. Komentiramo in govorimo razne neumnosti. Pizza pa kar izginja z mize. Pivo hladi naša razgreta grla. Sledi še triminutni sodnikov podaljšek. Konec polčasa. Čas za komentarje. Obisk toaletnih prostorov je obvezen. Pivo dela svoje. Hrvaška nogometna ekipa je igrala mnogo bolje, saj je imela v posesti žogo kar 61% časa. In kar sedem napadov. Nasprotna ekipa pa le en napad in dva gola. Sreča in znanje sta bila na njihovi strani. Na hrvaški pa borbenost.

Hrvaški selektor Dalić je bil dobesedno vržen v svojo vlogo. Pred začetkom kvalifikacij so ga poklicali iz Nogometne zveze Hrvaške. Bil je na delu v Afriki. Usedel se je na letalo. Svoje igralce je spoznal na letališču pred odhodom na kvalifikacije v Ukrajino. O pogodbi ni hotel slišati nič. Najprej je potrebno premagati Ukrajino, nato se bodo pogovarjali naprej. V Kievu so slavili. Nato so v dodatnih kvalifikacijah premagali še Grčijo. Se uvrstili na svetovno prvenstvo. Športni duh ekipe je selektor s svojim delom le še podkrepil in danes so v finalu.

Njihov športni gladiator je na tem svetovnem prvenstvu tudi dosegel svetovni rekord v pretečeni razdalji na tekmo. Na eni od tekem je pretekel kar 16 kilometrov.

Drugi polčas se je začel. Francozi pa so se razigrali. Kar naenkrat jih je bilo polno igrišče. Večino prvega polčasa so igrali v obrambi. In kar naenkrat dobesedno prileti na igrišče eden od gledalcev. To pošteno zmede igralce. Kako tudi ne. Red je prvina Rusov. Seveda je bilo potrebno kar nekaj varnostnikov, da so vsiljivca spravili z igrišča. In kmalu za tem, v 59. minuti ponoven napad Francozov in gol. Tri proti ena. Kar prikovalo nas je na mestu. In štiri minute za tem še eden. Komentator je že zaznamoval Francoze za svetovne prvake. 19. letni mladi igralec afriškega rodu je tako postal drugi najmlajši strelec gola v finalnem obračunu v zgodovini svetovnih prvenstev.

Prvi, ki mu je to uspelo, je bil legendarni Pelle. S svojimi rosnimi sedemnajstimi leti je dal kar dva gola za rodno Brazilijo davnega leta 1958. Brazilci so takrat igrali v finalu s Švedi, ki so svetovno prvenstvo tudi gostili. Končni rezultat je bil 5:2 za Brazilijo.

V 69. minuti so Hrvatje znižali razliko. Gol je bil gol prvenstva. Vratar je žogo že skoraj držal. Medtem pa je Hrvaški igralec brcnil vanjo in jo poslal direktno v gol. To je dvignilo samozavest soigralcev in so tekmo nadaljevali še bolj borbeno. Mi pa smo se smejali, drli in hladili grla. Do konca igre je bilo še kar nekaj časa. Sledil je še petminutni sodniški dodatek. Me tem pa si je eden hrvaških igralcev prislužil rumeni karton. Skozi vso tekmo so bili podeljeni le trije rumeni kartoni. Dva francoskim igralcem  in eden hrvaškim.

Igra je bila napeta in živahna. Mi pa samo živahni. Hrvaška reprezentanca je imela en dan manj počitka, kot francoska in odigrano celo tekmo več. Saj so igrali v izločitvenih tekmah kar trikrat v podaljških. Tako so bili fizično bolj izčrpani. Vsekakor so bili moralni zmagovalci. Mlada ekipa z obilo športnega duha.

Mi pa smo se brez glasu in zelo dobre volje razšli.