Iški vintgar je krasna ideja za izlet v objemu narave

Na obrobju Ljubljanskega barja, stran od pregretega mestnega betona in barjanske ravnice, ki jo v poletnih mesecih sonce povsem izsuši, se skriva Iški vintgar, nekakšna rečna soteska. Ker je to sotesko v toku zgodovine ustvarila vztrajna reka Iška, se imenuje Iški vintgar. Ta skriti kotiček, ki pa je naravnost čudovit, v poletnih mesecih postane pravi raj za prebivalce daljne in bližnje okolice. V objemu dreves, ki nudijo prijetno senco, in ob hladu, ki veje skozi dolinico, si marsikdo poišče poletno osvežitev.

Zanimiva soteska Iški vintgar ponuja prav za vsakogar nekaj. Zato niti ne smemo biti preveč presenečeni, ko ugotovimo, da je predvsem ob vikendih parkirišče pri Domu v Iškem vintgarju velikokrat premajhno za vse obiskovalce. Do Iškega vintgarja lahko prispemo z Ljubljanskega barja od vasi Jezero ali iz smeri Iga, kjer nas tudi table že usmerijo proti Iškemu vintgarju. Pri Domu v Iškem vintgarju, kjer moramo parkirati, saj naprej dostop z avtomobilom ni dovoljen, se lahko tudi okrepčamo. V poletnih mesecih je ob vikendih gostišče odprto med 10. in 20. uro, poleg hrane in pijače pa ponujajo tudi najem piknik prostorv v neposredni bližini. Vseeno pa so prostori za piknik dovolj oddaljeni, da si zares lahko privoščimo kakšno popoldne v dobri družbi, z okusno hrano in pijčo ter v neverjetnem ambientu narave.

Vendar velika večina ljudi, ki obišče Iški vintgar, ne pride na piknik ali posedanje v gostišču, vendar se odpravijo na sprehod in raziskovanje vsega, kar ta soteska še ponuja. Če pot od gostišča nadaljujemo po levem bregu (gledano s tokm navzdol), na desni strani kmalu opazimo spominsko obeležje, mimo katerega prispemo do plezališča. Brez primerne opreme, si stene sicer ogledamo le od daleč in nadaljujemo po makedamski poti naprej proti toku reke. Zelo hitro prispemo do sipine, kjer v vodi vidimo tudi nekaj lesenih kolov. Gre za naravno kopališče imenovane Grabljice. Od tu naprej pot po tem bregu ni več mogoča. Sicer se desno odcepi pot, ki pa nas po strmem pobočju pripelje do ostankov partizanske bolnišnice Krvavice. Postavili so jo leta 1942, ko je dobro leto nato tudi delovala kot bolnišnica, kasneje pa so jo celo obnovili in si jo je vredno ogledati. Ker pa je bila nekoliko manjša, bi lahko obiskovalca, ki ima morda v spominu bolnišnico Franja, celo malo razočarala.

Če želimo nadaljevati pot ob reki Iški, pa moramo pri Grabljicah prebroditi reko. V poletni vročini se tovrstna osvežitev kar prileže, v kolikor pa smo se na izlet odpravili tako, da si ne želimo zmočiti nog, se moramo na desni breg usmeriti že takoj na začetku poti od Doma v Iškem vintgrju, kjer nas na levi pričaka most, preko katerega pridemo na drugo stran.

Pot, ki poteka po desnem bregu soteske Iški vintgar pa nam ponuja še nekaj več zanimivosti. Ta odsek poti je tudi del evropske pešpoti E6. Pot, ki na tej strani vintgarja ni tako široka, in se večkrat vzpne in spusti nas tudi po tem bregu pripelje do kopališča Grabljice. Od tu pa je možno nadaljevanje pohoda, saj po poti kmalu strmo vzpne, nato pa mimo skalnatega stražarja zopet spusti. Nato se odcepi pot, ki vodi do Votlega kamna, ki je vsekakor vreden ogleda. Reka Iška je namreč s svojim vztrajnim tokom v v skalnati osamelec izdolbla luknjo. Prav navdušujoče je, kakšne prizore nam lahko pričara narava.

Od Votelga kamna se vrnemo na pot, kjer so nam, kakor že enkrat poprej, v pomoč jeklenice. Še posebej v primeru spolzkih tal, so nam lahko zelo v pomoč. V naseldnjem spustu zopet pridemo do razpotja, kjer nadaljujemo desno in po petih minutah prispemo do sotočja Zale in Iške v Vrbici. Na tem mestu se bohoti Skalni mož, mogočen skalnati steber prav na sotočju. Na njem najdemo tudi tablo z zapisom, da je na tem mestu stičišče pokrajin (Notranjske in Doljenjske, nekateri pa navajajo tudi Osrednjeslovensko) in hkrati meja med štirimi občinami (Ig, Velike Lašče, Cerknica in Brezovica).

Celotna pot po desnem bregu od Doma v soteski Iški vintgar, do sotočja v Vrbicah nam bo vzelo slabo uro in pol hoje. Če pomislim, da se je potrebno tudi vrniti, je za popoldanski izlet to povsem dovolj. V kolikor pa želimo daljši pohod je od sotočja Iške in Zale možno tudi nadaljevanje v več smereh, večino poti pa vodi potem na okoliške griče in planote.

Od sotočja se nato vrnemo po isti poti, marsikdo pa si pri naravnem kopališču Grabljice sezuje obuvala in zadnjih nekaj sto metrov nadaljuje kar po vodi, ki v poletnih mesecih večino sega nekje do kolen. Tudi za nekoliko starejše otroke je to prvovrstno doživetje, še posebej, če imamo to srečo, da se na močnem soncu nato obleka zelo hitro posuši.

Iški vintgar torej ponuja prav vse, kar si človek lahko zamisli. Prijeten ambient, kamorkoli ti seže pogled zelena drevesa, prijetna senca in osvežujoča voda, ki je tudi sredi poletja prijetno hladna. Ko enkrat spoznaš to prelepo sotesko, se zagotovo z velikim veseljem prav kmalu vrneš.

Foto: Brenko Dare