Na mladih svet stoji

Kjerkoli se gibljem v svojih krogih, vsi po vrsti tarnajo čez mladino. Kako so razvajeni. Kako ne znajo delati. Samo visijo na telefonih in računalnikih. Študirajo v nedogled. Samo grdo.

Ko sem bila jaz mlada, so me vzgajali v delovno in poslušno osebo. To je bilo v mojih časih zelo dobro. Oče je tudi zelo skrbel za našo splošno izobrazbo. Imam še mlajšega brata in sestro. Vsi trije smo še danes garači. Končali smo srednješolsko izobraževanje. Ravno zaradi vcepljene vzgoje po splošni izobrazbi, smo se znašli tudi v sodobnem svetu in vsi trije smo uspešni. Vsak na svojem področju. Vsi pa v storitveni panogi, ki je sedaj najbolj na udaru. In, če se ne znajdeš, je po tebi. Mi smo se, zahvaljujoč očetovi vzgoji. Imamo tudi pridno mamico, ki pa je bolj skrbela za to, da smo bili siti in čisti. Tako je bila pač vzgojena. Oče je bil samouk. Že zelo mlad je ostal brez staršev in zato že kmalu spoznal, da se je v življenju potrebno znajti. Imeli smo malodane idealno otroštvo. Polno starševske ljubezni in malo materialnih dobrin. In tudi sami smo postali starši.

Sama sem poročena že skoraj tri desetletja. V zakonu sta se nama rodila hči in sin z večletno razliko. Zelo sva se trudila, da ju vzgojiva v samostojni osebnosti. Izbrala sva vzročno posledično vzgojo. Torej so otroci o sebi odločali sami in prav tako nosili posledice svojih odločitev. Seveda sva jih vodila, nikoli pa ukazovala. Praktično sta se učila na svojih napakah. Tako kot moj oče, sem tudi sama skrbela za njuno splošno izobrazbo. Šolske ocene niso bile nikoli pomembne. Pomembna sta bila onadva. Učila sta se in se še, zase. Seveda sta uspešno končala osnovnošolsko izobraževanje. Hči je uspešno končala še gimnazijo in sedaj študira. Ob delu. Je redno zaposlena v enem najuspešnejših slovenskih podjetij. Njena delavnost pa se že pozna. Pri dobrih petindvajsetih letih je nadpovprečno uspešna in namestnica vodje. Sin je začel s srednješolskim izobraževanjem. Je otrok s posebnimi potrebami. Dislektik. Kljub temu lepo napreduje v štiriletnem programu. Izbral si je poklic, ki ga veseli že od malih nog. Vedno sem ga spodbujala. Tudi on ne visi na telefonu in računalniku. Zelo rad dela v naravi. Prime se vsakega dela. Je prijetno komunikativen in ga imajo prav vsi radi.

Pred leti sem bila vodja gostinstva v manjšem katering podjetju. Imeli smo dve poslovni enoti. Eno v Mariboru in eno v Ljubljani. Zaposlene smo imeli same mlade fante. Bili so pravi žurerji. Za delo pa prav tako. Pridni in odgovorni. Velikokrat se je zgodilo, da so prišli v ponedeljek zjutraj na delo popolnoma skrokani od vikenda. Ampak so pridno delali. Nikoli jim nisem rekla žal besede. Pa lastnika tudi ne.

In tako je po naši ljubi deželi še ogromno mladih, ki so pridni in zagnani. Mi pa smo tisti, ki jih moramo spodbujati. Ne grajati. Tudi mi smo bili nekoč mladi in brez izkušenj. Dajmo jim priložnost.

Na drugi strani pa so res tisti, ki cele dneve visijo na telefonih in računalnikih. Kdo je kriv temu? Mi starši. Poznam tudi nekaj primerov, ko so starši otroke dobesedno zasipali z materialnimi dobrinami, da bi imeli mir pred njimi. Enostavno se jim ni ljubilo ukvarjati z otroki. Zakaj so jih potem sploh imeli? Delali so cele dneve, da bi imeli boljši standard. Da pa bi imeli boljše življenje in dobro vzgojene otroke, na to še pomislili niso. In mi vse skupaj mečemo v isti koš.

Obujmo čevlje mladih vsaj za trenutek. Starši jih silimo v razne študije, da bi dosegli čim več. Da bi imeli boljše službe. Da ne bi fizično delali kot mi. Ko doštudirajo, ni služb. Jasno, saj ne morejo kar takoj postati direktorji. Nekje morajo začeti. Na dnu. Ne, imajo previsoko izobrazbo. Ne morejo ali pa nočejo. Preprosto nimajo možnosti. In potem se zatečejo v virtualni svet ali pa se izgubijo. Tudi doma smo mamice in očki vse naredili namesto njih. Naj se učijo. To je bolj pomembno. Ustregli smo vsem njihovim željam, da ne bi bili pod stresom. Krivi pa smo mi, ker smo zgrešili v vzgoji. Ne, kriva je država, sistem. Zakaj že?

Če pa jim slučajno že uspe najti delo, so tu še neresni delodajalci. Najprej jih silijo v delo preko študentske napotnice, da lahko plačujejo še svojim delavcem nadure s pranjem denarja preko le teh. V nedogled jim podaljšujejo pogodbe za določen čas. Čas pa beži. Tako današnja mladina res nima nobene moralne spodbude.

Mislim, da je zadnji čas, da zaupamo mladim, jim damo vso podporo in jih spodbujamo k njihovem napredku. Le tako bomo lahko kot narod obstali.