Pravljice za lahko noč – kaj, zakaj in kakšen je problem današnjih pravljic

Pravljice za lahko noč igrajo pomembno vlogo v našem otroštvu. Naučijo nas razlike med dobrim in zlom, krepijo naš spomin, spodbujajo našo domišljijo.

Pravljice se smatrajo kot tako pomemben del literarne zgodovine in celo otroškega razvoja, da imajo dan v letu, posvečen prav njim. 26. februarja namreč obeležujemo mednarodni dan za pripovedovanje pravljic.

Pravljice vsebujejo nemalo čudežnega in neverjetnega. Liki in dogodki v pravljicah so izmišljeni, a so vseeno nekako povezani z resničnostjo. V večini primerov čas in prostor nista natanko določena, temveč sta abstraktna. Kdo se ne spomni tiste klasične: »za devetimi gorami in devetimi vodami je pred daljnimi, daljnimi časi …«?

Čeprav si kot izčrpan starš zvečer verjetno želite samo še tega, da otrok zaspi in mu pri tem poskušate pomagati s pravljico, s pripovedovanjem pravljice za lahko noč svojemu otroku dajete pomembno moralno lekcijo. Vsaka pravljica namreč vsebuje nek nauk, ki ga izrazi s svojo zgodbo, na koncu pa pogosto še posebej poudari. Katere so najpomembnejše lekcije, ki jih vsebujejo pravljice za lahko noč?

Dobrota in poštenje vedno zmagata, zlo pa je vedno kaznovano

Ta je najpogostejša in prisotna v skoraj vseh pravljicah. Dober primer te lekcije je Pepelka. Čeprav se njeni sestri trudita na vso moč (v originalni verziji pravljice si celo odrežeta prste in peto), da bi obuli čevelj, jima ne uspe. Čevelj se prilega le dobri, skromni in pošteni Pepelki.

Pa je to res vse, kar otrokom ponujajo pravljice za lahko noč? Nikakor ne. Poleg moralnih naukov je prebiranje ali poslušanje pravljic priporočljivo še zaradi nekaterih drugih stvari.

Pravljice krepijo spomin

Se spomnite, ko vam je v otroških letih babica ali mama pripovedovala pravljice? Včasih je hotela zgodbo popestriti s kakšnim detajlom ali pa je bila že utrujena in je hotela pripovedovanje nekoliko skrajšati, pa ste ji vedno skočili v besedo in povedala, kako se zgodba v resnici odvije.

Pravljice za lahko noč spodbujajo domišljijo

Kdor posluša veliko pravljic, si jih bo slej ko prej začel izmišljevati sam. Bogata domišljija je izredno koristna tudi v nadaljnjem življenju, saj nam pomaga rešitve za probleme iskati izven okvirjev.

Pravljice spodbujajo inteligenco otrok

To je opazil že Albert Einstein – otroci, ki več časa preživijo ob branju ali poslišanju pravljic, so bolj inteligentni od tistih, ki sami ne berejo oziroma jim starši ne berejo pravljic.

Korenine pravljic za lahko noč povečini dejansko segajo v daljne, daljne čase oziroma, povedano manj poetično, imajo korenine v daljni zgodovini. Za prvo različico zgodbe o Pepelki strokovnjaki na primer smatrajo zgodbo o grški sužnji, ki se je poročilo s kraljem Egipta. Zapisi o tej zgodbi izvirajo okrog sedmega stoletja pred našim štetjem. Ker so se pravljice za lahko noč iz roda prenašale predvsem ustno, pri tem pa je vsak nekaj malega dodal ali izpustil kak detajl, se lahko različice pravljic precej razlikujejo med seboj.

Ravno to, menijo nekateri strokovnjaki, je problem modernih pravljic. Ne samo dejstvo, da so nekateri elementi iz zgodb danes izpuščeni, ampak dejstvo, za katere elemente tu gre. Običajno pri sodobnih pravljicah, tudi tistih, ki so osnovane na stoletja starih pripovedih, manjka jasen element zla. Ravno ta element čistega zla je bil pomemben, saj je odraslim in otrokom vcepljal jasen občutek o tem, kaj se sme in kaj ne. Starši in ustvarjalci zgodb, kakršen je danes Disney, v želji pred tem, da bi otroke zaščitili pred nasiljem, izpuščajo elemente, ki so pravzaprav nosilci zgodbe. Gotovo niste vedeli, da si je ena od Pepelkinih sestra v originalni različici zgodbe odrezala prste na nogi, druga pa peto, da bi lahko obuli Pepelkin stekleni čevelj in se poročile s princem. Ariela, mala morska deklica, je v starejši različici od zlobne čarovnice izprosila noge, a so ji stopala nenehno krvavela, saj jo je čarovnica zaklela, da bo vsak njen korak takšen, kot da bi hodila po rezilih. Princ se je, kljub njeni veliki žrtvi – odpovedala se je življenju v morju, med svojimi, v zameno za noge pa ji je zlobna čarovnica vzela njen čudoviti glas –  poročil z drugo, morska deklica pa se je vrgla v morje in se utopila. Izredno morbidna je celo Rdeča kapica – v prvotni verziji je volk razkosal in požrl babico, spravil pa je nekaj krvi in mesa. Ko je rdeča kapica prispela, jo je volk, preoblečen v babico, pozval, naj poje nekaj mesa in popije nekaj vina (ki je bilo pravzaprav kri njene babice). Rdeča kapica je to tudi storila.

Čeprav pravljicam danes manjka komponenta zla, je večerni ritual pripovedovanja pravljice za lahko noč še vedno za otroka izredno pomemben, saj krepi njegovo domišljijo in gradi tesno vez s starši, kar je oboje izredno dobra popotnica za kasnejše življenje. Zato se danes zvečer z otrokom stisnite pod toplo odejo in preberite kakšno pravljico – tudi vam bo takšno umirjeno druženje pred spanjem izredno dobro delo.