Revščina ne pozna meja
V medijih sem zasledila, da je v Sloveniji 700.000 ljudi pod pragom revščine. To statistično pomeni vsak tretji. Nisem neki zapečkar. Veliko se družim. Na vasi, s prijatelji, bivšimi sošolci, sodelavci. Opazujem ljudi okoli sebe. Nikjer ne vidim nobenega reveža. Vsaj materialno ne. Kje pa je sploh prag revščine? Enkrat sem zasledila na medmrežju nekaj res lepih zapisov:
Z mercedezom prišel na CSD zaprositi za socialno pomoč.
S telefonom vrednim blizu tisočaka je preveril ali so mu že nakazali socialno pomoč.
Družina s petimi otroki živi v svoji hiši na robu preživetja.
Žalostne zgodbe. Ni kaj. Dandanašnji je socialno ogrožen vsak, ki ne zna živeti s tistim, kar ima. V naši državi je cel sistem postavljen na glavo. Tisti, ki bi radi delali, ne dobimo zasluženih plač, tisti, katerim se ne da, dobijo krasno podporo s strani države. Jasno je, da ne bo nihče delal za mizerno plačo, če lahko dobi solidno socialno podporo. Delal pa bo še vedno, ker drugače ne zna, le na črno. In potem je uvrščen v skupino ljudi pod pragom revščine. Logično, mar ne. In potem se pojavljajo zgornji stavki. Posledica nedelujoče države. Ker nihče ne preverja dejanskega stanja. Zakaj bi, saj niso plačani za to. In naše, tipično slovensko razmišljanje. Če nimaš svoje hiše, si lenuh. Če nimaš dobrega avta, si revež. Če ne greš vsaj za deset dni na dopust na morje in teden dni na smučanje, je tvoja družina socialno ogrožena. Ker so to vzgojni vzorci, vsi najemajo kredite za hiše, avtomobile, dopuste. Ja potem pa zmanjka. In gremo na socialno jokat. Sicer, kolikor mi je poznano, CSD- ji upoštevajo materialno stanje v družini in se na kredite ne ozirajo, zato sem to navedla zgolj figuralno. Poznam primer izpred mnogih let. Štiričlanska družina. Starša oba zaposlena. Toda dober avto je moral biti pri hiši. Kredit za hišo, avto. Zmanjkalo je za otrokove učbenike ob vstopu v šolo. Socialci. Mar res? Ja, ampak socialci v glavi.
Poglejmo po svetu. Sama nikoli ne potujem po svetu. Nimam niti interesa, denar pa raje porabim v druge namene. Veliko pa berem zapise ljudi, ki jih dobro poznam. Nikjer na svetu nimajo toliko naravnih lepot, kot jih ima Slovenija. Marsikje nimajo pitne vode in domače pridelane hrane. V vsem zahodnem svetu je zelo malo družin, ki imajo svojo nepremičnino. Okoli 25% jih je na celem svetu. V Sloveniji je ta številka bistveno večja, saj smo država z največ lastniškimi nepremičninami na prebivalca na svetu. In veste v čem še prednjačimo. Smo država z največ traktorji na prebivalca. Tudi z lastništvom avtomobilov na prebivalca smo v vrhu razpredelnice. In kje je potem teh 700.000 ljudi pod pragom revščine. Na papirju. In zakaj to pišem. Problem ni teh toliko tisoč ljudi pod pragom revščine. Pišem zato, ker postajamo zaradi materializma, vedno bolj reveži na področju moralnih vrednot. Ne znamo več ceniti ničesar. Ne materialnih dobrin, ki so nam dosegljive, ne medčloveških odnosov, ne dela, ki ga opravljamo, ne sebe, ki to smo.
Sama sem bila vzgojena v tipični materialistični družini. Če nimaš stalne službe do 20, svoje nepremičnine do 30, in nisi bogata do 50 leta, si nič. In jaz sem velik NIČ. Nimam niti povprečne slovenske plače, čeprav si jo zaslužim. Mož je invalid. Imam pa nekaj, kar ima redko kdo. Službo, ki jo opravljam z veseljem. Topel dom. Zlatega moža. Uspešne otroke. Streho, ki sicer ni moja last, nad glavo. Nisem lačna, ker znam zelo dobro kuhati, prav tako moj mož. Svežo čisto vodo, s katero se lahko brez skrbi umijem in potešim žejo. Avto nižjega cenovnega razreda, ki mi služi vsak dan, da se peljem 120 km v službo in nazaj. In zdravje, ki ga skrbno negujem s sebi prilagojenim načinom življenja. Tudi morja ne vidim vsako leto. Hribe opazujem med izleti po Sloveniji. Dopust preživljam med svojimi najdražjimi in hvaležna sem za vsak dan posebej. Veselim se vsake najmanjše pozornosti. Nasmeha prijazne prodajalke. Svetlobnega signala voznika na cesti. Smeha otrok v soseščini. Objema svojih otrok(ne samo bioloških). Prijazne besede sogovornika. Pozdrava soseda. In mislim, da sem najbogatejši človek na svetu. Stara 50 let.