Slovenka sem

»Slovenec/ka sem, tako je djala mati«, se glasi ena naših narodnih pesmi.

Sama sem prekleto ponosna na to. Poročena sem s Slovencem. Delam v slovenskih podjetjih. Kolikor je v moji moči, podpiram slovensko industrijo. In kar je najpomembnejše, plačujem davke in prispevke dragi Sloveniji. In kaj imam od tega? Presneto NIČ. Celo moje, ne prav dolgo,  življenje se moram prilagajat t.i. strpnosti do drugih etničnih skupin. Grem na razgovor za službo. Dobi jo neka… Ona jo bolj potrebuje. Mora živeti starše v tujini. V redu. Nič nimam proti. To je zelo lepo. Ampak jaz sem Slovenka. Ali sem v svoji državi res tako malo vredna?

Grem na Center za socialno delo, ker sem zaradi moževe bolezni ostala doma. Ja, vam pa ne pripada nič. Ste zdrava in sposobna delat. Ste Slovenka. Osebam iz drugih držav in drugih etničnih skupin pa pripada. Oni so reveži in se ne znajdejo. O ja, prekleto se znajdejo in zelo dobro vedo, kam po denar, da ni treba delat za mizerne plače. Njim pripada pomoč. Slovencem, ki pa smo se silom razmer znašli v stiski, pa ne.

Zaprosim za neprofitno stanovanje in pošteno plačam takso. Pristanem na 2000 in nekem mestu. Pred mano vrsta, vemo katerih. Pa ljudje božji, saj vendar živim v Sloveniji od svojega rojstva. Moja starša sta Slovenca. Moje korenine iz od ne vem kdaj slovenske. Moja hči ima partnerja Slovenca s slovenskimi koreninami. Mož je Slovenec s slovenskimi koreninami. Mar nismo državljani Slovenije, ki si to zaslužimo. Nikjer na svetu, kot Slovenci nimamo večjih privilegijev, kot domačini. Res je. V tujini smo cenjeni. Kaj pa tu? V naši prelepi podalpsko, panonsko, mediteranski državi. Ne. Vsi drugi so več vredni. Slovenec je bil, je in bo hlapec na večne čase.

V Jugoslaviji smo bili le eden od narodov federacije. Veseli in ponosni smo bili na svojo državo. Nobena etnično drugačna skupina ni imela takih pravic, kot mi. Bili smo ponosna Titova mladina. Tovarne in podjetja so bile naše, Jugoslovanske. Želeli smo več. Želeli smo svojo državo. In jo dobili. Iz nje pa naredili točno to, kar opisujejo mediji. Bananarepubliko. Prodali smo svoja podjetja. Se pridružili Združeni Evropi. Oni pa naši politiki diktirajo. Slovenec pa je ostal hlapec. Zakaj?

Tekom šolanja na višješolskem študiju Velnesa, sem izbrala pri enem od predmetov seminarsko nalogo z naslovom Slovenija, moja dežela. Izbrala sem 24 največjih krajev po Sloveniji in za vsakega predstavila pet največjih znamenitosti v okrožju 10 km. Imela sem zelo veliko dela, da sem našla tiste najbolj zanimive. Kajti naša ljuba domovina ima ogromno znamenitosti in zelo težko je bilo najti prednostne. Če bi se nekoč odločili, da postanemo največja turistična dežela na svetu, bi nam to zlahka uspelo. Sama tudi dopustujem vedno v Sloveniji. Pa ne ob morju ali znanih turističnih krajih. Odpravim se v meni neznan kraj in ga odkrivam. Košček po košček. Lani je bil to Gornji grad in Topolščica, letos Ptuj. Naslednje leto načrtujem pot iz Goričkega v Piran. Piran je nekoč obdajalo obzidje. To, bolj ali manj vemo vsi. Sama pa sem odkrila, da je imelo to obzidje šest vrat. Piran sem raziskovala pred leti v jesenskem času. Res čaroben čas. Vsi ostali pa odhajajo v tujino, ker Slovenija ni In. In podpirajo turizem drugih držav. Zakaj?

Prelepa dežela, ki pa je zelo mačehovska do svojih izvornih državljanov. Potem pa se le ne čudimo, da naša mladina odhaja v tujino. Normalno, da ne želijo živeti v državi, ki ne ceni svojih državljanov in njihovega znanja, ki so ga zvečine pridobili s proučevanjem tuje literature s pomočjo prizadevnih mentorjev, ki so jih cenili. Kajti tudi naše šolstvo ne poučuje več ljubezni do svoje domovine in jezika. Razen redkih izjem. Poučujejo tuje jezike otroke, ko še slovenskega jezika dobro ne znajo.

Rada imam svojo domovino. Kaj pa ona mene?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja