Vse kar delam, delam z veseljem

Ko sem prestopila prag druge polovice svojega življenja, sem se odločila, da bom počela samo še tiste stvari, ki me veselijo. Težka, a hkrati preprosta odločitev.

Otroci so odšli od doma in preselila sem se v manjše, cenejše stanovanje. Že ves čas, kar sem poročena, sva z možem podnajemnika. To prinaša kar nekaj prednosti. Najameš stanovanje točno tako, kakršnega potrebuješ. V začetku sva bila kar nekaj časa sama v garsonjeri v bloku v četrtem nadstropju. Blok je bil brez dvigala. Ko se nama je rodila hči, sva se preselila v večje stanovanje v hiši v kleti na vasi. Dekletce je lahko brez skrbi steklo na dvorišče, ker je bila cesta kar nekaj deset metrov stran. Lahko se je igralo po mili volji na svežem zraku. Kasneje se nama je ponudila priložnost živeti v samostojni stari kmečki hiši. V hiši in okoli nje je bilo ogromno prostora, najemnina pa zelo ugodna. Tudi ta je bila na vasi. V šolo se je hči vozila z avtobusom, kasneje je hodila večkrat peš. Ker smo živeli na vasi, je bilo domače hrane na pretek. Tam se nama je rodil tudi sin. Do Ljubljane pa tudi ni bilo daleč. Sama sem sicer našla delo v tamkajšnji okolici, mož pa se je vozil v Ljubljano. Otroka sta odraščala na podeželju in uživala otroštvo v polni meri. Nikoli ni bilo problem niti varstvo, saj so starejše sosede z veseljem priskočile na pomoč za par evrov. Otroka sta zrastla in čas je bil za študij, sin pa je imel posebne potrebe in tako smo se preselili v Ljubljano. Tudi v mestu je življenje po svoje zanimivo. Imaš vse na dosegu roke in še avtomobila ne potrebuješ, ker avtobusi vozijo povsod. Mi pa smo živeli še blizu remize, tako, da prevoz resnično ni bil nikoli problem. Sin pa je obiskoval šolo, ki je imela izreden posluh za njegove težave. In skupaj z učitelji smo ga uspeli spraviti na pravo pot k uspehom naproti. Danes teh težav skoraj ne občuti več. Potem sta si otroka zaželela vrnitve na podeželje in želja se jima je kmalu uresničila. K nam se je preselil tudi hčerin takratni partner. Medtem pa je hudo zbolel tudi mož. Povečana skupnost mu je pošteno razjedala živce. Tako smo se odločili, da starejša otroka odideta na svoje, mlajši pa ostane z nama. Tako ali tako je odšel na izobraževanje na dolenjsko in se preselil v internat. Midva pa v manjše, cenejše stanovanje.

Vse kar delam, delam z veseljem

Tudi službo sem zamenjala, saj sem se odločila, da ne bom več delala v zasebnem sektorju za majhen denar. Dobila sem krasno zaposlitev v slovenskih termah. Dela je dovolj, denarja pa tudi. Delam samo sedem do osem ur dnevno, ostali čas namenim sebi in možu, ki je sedaj veliko bolj miren. Resda delam tudi ob vikendih, a proste dneve imam kljub temu. Takrat jih preživiva skupaj. V službi uživam. Sem univerzalni delovni kader in delam vse, kar mi naložijo nadrejeni. In nič mi ni težko. Par dni nazaj me je starejša sodelavka vprašala, katero delo opravljam najraje. Vse. Vem, da delo mora biti opravljeno in jaz ga opravim, ker mi je zaupano. Ker pa delo opravljam z veseljem, nisem nikoli utrujena. Odločila sem se, da bom v življenju le še uživala. Doma pa naredim to kar želim. Marsikdo me ne razume, kako, da ne skuham vsak dan, ne likam, ne pospravljam. To naredim kadar želim. In ker delam z veseljem, je delo hitro in dobro opravljeno. Seveda mi pomaga tudi mož, kadar lahko. Bolezen mu tega ne dovoli vsak dan. Televizija in računalnik pa prideta na vrsto, ko se mi zdi. Z malenkostmi se ne obremenjujem. Posledično ostajam v dobrem fizičnem in psihičnem stanju in ne obolevam. Zdravje pa je moje največje bogastvo. Tega sem naučila tudi svoje otroke. Oba sta uspešna in zelo pridna za delat. Pri svojem delu pa uživata.

Do vseh teh spoznanj pa sem prišla skozi trnovo pot prve polovice svojega življenja in s pomočjo krasnih ljudi, ki sem jih srečala na tej poti. Tudi prebrala sem ogromno knjig, ki so pripomogle k moji rasti na poti v svobodo. Danes pa živim polno življenje.